Karolina Travnikar- Slike, ki služijo kot portal v prostore Izvora
Sem slikarka, ki je že od mladih nog iskala načine, kako pobegniti iz tega preveč gostega sveta in se zliti z okolico, da bi ostala sprejeta. Življenje pa me je nenehno učilo prisluhniti svojemu visoko občutljivemu, čustvenemu in dojemljivemu telesu ter mu ponuditi varen prostor za izražanje v vseh barvah, ki jih nosim v sebi. Zame je umetnost način izražanja energije skozi materijo in prenašanja pomembnih kod v fizično raven, kjer lahko služijo svetu v najvišje dobro vseh. Zame slike niso le okras, čeprav nosijo v sebi vizualno lepoto. Čutim, da dela, ki nastajajo skozi mene, izvirajo iz prostora, ki ni s tega sveta. Navdihujejo me sveti prostori v nas, ki, brez uporabe besed, skozi umetnost govorijo v obliki informacij, kodiranih s svetlobo. Živali, ta izjemno čista bitja, so močno prisotne v mojem življenju. Njihova energetska sporočila me nenehno vodijo skozi osebne in kolektivne preobrazbe, ki se pogosto odražajo na platnu. Pri ustvarjanju me vodita predvsem zaupanje v lastno notranje vedenje in močna namera, ki si želi priti na plano.
Kot umetnico v tej človeški telesni izkušnji me najbolj motivirajo novi začetki in trenutki, ko se zdi, da je vse že zaključeno. Prazno platno mi ponuja priložnost za igrivost in abstrakcijo; dovolim akrilnim tušem, potezam s pasteli ali čemurkoli, kar se zdi prav, da ustvarijo svobodno in intuitivno osnovo za nadaljnji proces. Ko začutim vodstvo, dodam besede in simbole, ki podpirajo energetsko bistvo slike. Moja prava ljubezen pa je slikanje z oljnimi barvami, ki s svojo gostoto, viskoznostjo in obilico naravnih pigmentov mojim delom dajejo globino. Prehod iz abstraktnih, kaotičnih stanj v prefinjeno kompozicijo, harmonijo in lepoto izvira predvsem iz mojih podzavestnih procesov preobrazbe in moje potrebe po energetski čistosti. Vidne začetne plasti slike, skupaj s sledovi poezije ali simboli, gledalcu ponujajo vpogled v najbolj intimne prostore nastajanja. Slikam, da bi odprla prostor. Da bi se dotaknila najbolj notranjih, svetih in ranljivih delov. Da bi se, ti, jaz in vsi mi, premaknili, se spomnili in ponovno zadihali tisto, kar v resnici smo.
